Mnogi starši z zaščitništvom, milo rečeno, krepko pretiravajo. Prezaščitniški starši svoj naraščaj ščitijo pred vsemi, velikimi in malimi, problemi, ki bi jih otroci preprosto MORALI reševati sami, če naj normalno odraščajo, postajajo samostojni in odgovorni. S tem svoje otroke na dolgi rok ogrožajo, jim kradejo možnost, da bi lahko odrasli. Kako je to mogoče? Naj pojasnim.
Pretirano zaščitniški starši poskrbijo, da otrok doživlja samo prijetne izkušnje in tisto kar je dobro, prežeče nevarnosti odstranijo in posledice napačnih ravnanj otroku prikrijejo. Tako jih otroci sploh ne zaznajo. V silni skrbi za otrokovo srečo in kar se da prijetno življenje brez travm, starši stalno bdijo ob otroku, ga čuvajo in nadzirajo, kar je za oboje zelo obremenjujoče. S tem otroku nehote ukradejo čisto vse možnosti, da bi se sami naučil, da v življenju ni vse lepo in so tudi neprijetnosti popolnoma normalen del življenja, manjka jim zelo pomembno dejstvo, da je težave mogoče rešiti.
Prezaščiteni otroci imajo o svetu in življenju popolnoma napačno sliko. V samo zanje umetno ustvarjenem svetu je bilo vedno vse samo lepo, prijazno in prijetno, niti sanja se jim ne, da obstaja tudi druga, neprijetna in celo nevarna stran, resničen svet, kjer ni vse lepo in fino, svet v katerem niso oni v središču pozornosti. Taki otroci so ogroženi, saj nimajo pravih informacij o življenju in svetu, niti slutijo ne, kaj vse jih ogroža. Starši so v preteklosti vse nevarnosti in posledice preprečili, zato nevarnih situacij ne prepoznajo pravočasno in slej kot prej zabredejo vanje. Takrat so popolnoma nebogljeni. Nimajo »opreme« za reševanje, niso razvili uporabnih strategij za reševanje težav, niti slučajno ne vedo, kako reagirati, saj s tem nimajo izkušenj. Še na misel jim ne pride, da je mogoče težave rešiti samostojno in brez pomoči drugih, saj jih je namesto njih vedno rešil nekdo drug. Zato odpovedo na celi črti.
Zaščitimo svoje otroke, vendar ne tako, da jim ustvarjamo varen svet. Dajmo jim popolne informacije o življenju v družbi. Omogočimo jim dobiti izkušnje tudi z neprijetnimi platmi življenja. Poučimo jih o nevarnostih in o tem, kako se jim izognejo. Zahtevajmo, no, vsaj dovolimo jim, da sami rešujejo svoje probleme. Zaupajmo jim. Na napakah se učimo! Dovolimo jim delati napake, vendar vztrajajmo, da sami prevzamejo posledice za svoja ravnanja. Le tako bodo postali odgovorni. Odgovornost je tista, ki omogoča samostojnost in samozavest.
Samo na tak način jih bomo lahko zaščitili! Roko na srce, ne bomo vedno tam, kjer je naš otrok …
In prav je tako. Vzgajamo jih za samostojno življenje.